Matej Peljhan, univ.dipl.psih., spec.klin.psih., CIRIUS Kamnik

Jure Kravanja, univ.dipl.ped. in soc.

Povzetek:

Fotografija je v zadnjih dobrih desetih letih z vstopom v digitalno tehnologijo doživela nesluten tehnološki kot tudi uporabni razvoj. Zaradi praktičnih in cenovno dostopnih fotografskih naprav in možnosti obdelave in izmenjave preko sodobnih informacijskih tehnologij, jo uporablja že skoraj vsak slehernik. Fotografije ne smemo razumeti kot objektivno preslikavanje stvarnosti, ampak kot način izražanja intelektualnih, emocionalnih kot duhovnih vsebin preko podob. Zaradi svojih izraznih potencialov je fotografija primerna tako kot psihoterapevtska kot tudi preventivna dejavnost. Osebe s posebnimi potrebami jo lahko uporabljajo za kompenzacijo svojih okvar, motenj ali primanjkljajev. Način dela temelji na individualiziranem pristopu in je pozitivistično naravnan.

Extract:

The last decade has seen great advances and innovation in the field of photography. The photography equipment of today ensures accessibility to novices and experts alike. Moreover, one should not see in photography a reproduction of reality, but rather a means of expressing intellectual, emotional, and spiritual affections. Far from being only a hobby or profession, photography can also serve as an important component in the treatment of those suffering from mental illness and addiction. Photography would also benefit people with special needs, as it would help them compensate for their impairments. Since our work method is fundamentally empirical, it is set to appreciate individual differences.

Uvod

Fotografija ima po eni strani že zelo dolgo zgodovino, po drugi strani pa je šele v zadnjih dobrih desetih letih s tehnološkim razvojem in digitalizacijo doživela pravo revolucijo v razširjenosti in uporabi. Ideje in osnovno optično razumevanje fotografije segajo že v antično obdobje, čeprav je od takrat moralo preteči ogromno časa in bilo domišljenih veliko iznajdb, da je lahko Nicephore Niepce, leta 1822, kot prvi zajel in ohranil sliko na material, ki se je pri stiku s svetlobo strdil. Že v naslednjih desetletjih je nadaljnji razvoj fotografskih kamer dal fotografiji tudi uporabno vrednost, tako da so jo pri svojem delu začeli uporabljati in jo še danes uporabljajo na najrazličnejših področjih: novinarstvu, marketingu, policiji, vojski, znanosti, medicini, urbanizmu, idr. Fotografija se je v praksi uveljavila, ker je bila sposobna hitro in avtentično »preslikavati« objektivno stvarnost in jo arhivirati v materialni obliki, kar je takrat predstavljalo veliko prednost pred npr. risanjem ali slikanjem. Po drugi strani pa je bil verjetno prav to razlog, da ji umetniki dolgo časa niso priznavali prave kreativne vrednosti in so jo šele tekom 20. let prejšnjega stoletja sprejeli na seznam umetniških zvrsti.

Vse do preloma tega tisočletja je fotografija tako na področju obrti kot tudi umetnosti ostajala relativno ekskluzivna dejavnost, ki so jo običajni ljudje sicer poznali in tudi uporabljali, še zdaleč pa ni bila tako razširjena kot danes. Uporaba fotografskih kamer je zahtevala precej znanja, fotografski filmi in razvijanje so bili dragi, rezultat ustvarjanja ni bil neposredno viden in neuspešnih posnetkov je bilo včasih več kot uspešnih. Z digitalizacijo in tehnološkim razvojem so fotoaparati postali splošno dostopni in tehnično priročni, pojav interneta pa je ponudil nov medij za širjenje fotografij. V današnjem času fotografira že praktično sleherni posameznik, po nekaterih ocenah naj bi vsi zemljani skupaj v letu 2011 posneli kar okrog 11 milijard fotografij.

Fotografija kot komunikacija

Pod pojmom komunikacija običajno razumemo zgolj verbalno, govorno-jezikovno sporazumevanje, pri čemer pa velikokrat poenostavljamo ali zanemarjamo, da sprejemanje signalov in informacij ne poteka zgolj preko slušnih kanalov. Še celo več, preko sluha, naši možgani dobijo relativno malo dražljajev, mnogo več jih dobijo preko drugih zaznav, med katerimi prednjači vid z več 80%. Glede na modaliteto imamo torej na voljo tudi druge vrste komunikacije, ki jih lahko zavedno ali nezavedno uporabljamo in kombiniramo v različnih situacijah.

Področje dojemanja in izražanja, ki je z vidnimi čutili najbolj povezano, imenujemo likovno izražanje. Fotografija, ki dobesedno pomeni »risanje s svetlobo« spada prav v to kategorijo. Za popolno razumevanje se moramo zavedati, da je likovno dojemanje kompleksen zaznavni proces, ki ni v celoti odvisen samo od naših oči, ampak v njem, čeprav v manjši meri, sodelujejo tudi druga čutila; vsaj tip in čut za ravnotežje igrata kar pomembno vlogo. Pa tudi to še ni dovolj. Definicija likovnega ustvarjanja in dojemanje bi bila veliko preozka, če bi temeljila samo na čutilih. Je mnogo, mnogo več od tega, saj s seboj prenaša intelektualno, emocionalno in duhovno plat ustvarjalca na eni strani in je tudi s strani gledalca na drugi strani celostno predelana in obogatena.

Podobe človeka spremljajo že od prazgodovine naprej, likovna umetnost, kot je risba, slikarstvo, kiparstvo, arhitektura, film, fotografija, idr, so pomembno zaznamovali in dali pečat razvoju civilizacije, sploh v zadnjih desetletjih smo z razvojem novih tehnologij in novih medijev priča neobvladljivemu razmahu vizualne kulture.

Posebna veda, ki se ukvarja z likovnim izražanjem, je likovna teorija. Ta proučuje likovna izrazila, zgradbo likovnih del in zakonitosti dojemanja likovnih del. Ker je v likovni umetnosti govorica v klasičnem pomenu besede nema in skoncetrirana v en sam ujet trenutek,  bi se lahko zdelo, da je izrazni potencialen likovnega dela relativno majhen, pa temu sploh ni tako. Ravno obratno, likovna umetnina pogosto daje občutek, kot da je v zamrznjenem trenutku ujeta cela večnost in da se v njem srečajo tako preteklost, sedanjost kot prihodnost. Sicer nepremične upodobitve lahko postanejo dinamične in zgovorne v svojem fizičnem, senzualnem, emocionalnem in duhovnem naboju.

Podobe  nagovarjajo človeka v jeziku, ki ima polno skritih in prenesenih pomenov, zato ga marsikdo ne pozna ali ne razume in to kljub temu, da je v primerjavi z verbalnim jezikom bolj globalen in bolj univerzalen. Likovna teorija nam pojasnjuje, da obstaja likovni jezik in mišljenje, ki ima, podobno kot verbalna govorica, svojo semantiko, semiologijo, morfologijo in sintakso. Likovni jezik se, tako kot vsak jezik, artikulira na dveh nivojih. Prvi nivo predstavljajo osnovne likovne prvine, ki so oblika, točka, linija, svetlo-temno in barva, ki se lahko naprej združujejo in kombinirajo v večje enote. Drugi nivo je nivo predmetnih in nepredmetnih elementov, ki so v likovni govorici nosilci pomena, na podoben način kot so besede v verbalni. V likovnem izražanju, za razliko od verbalnega ne moremo govoriti o govoru in jeziku, kot dveh različnih kategorijah. Tu ni delitve na akustični govor in zapis, ker je likovni zapis že tudi akt govora.

Likovna terapija

Čeprav človek že od nekdaj intuitivno pozna in uporablja pozitivne učinke umetnosti, pa so šele v drugi polovici 20. stoletja začeli sistematično razvijati in uporabljati umetnostne dejavnosti, kot je risanje, slikanje, kiparstvo, glasba idr. v terapevtske in rehabilitacijske namene. Prvič so uporabil izraz »art therapy« v Angliji, kjer so takoj po drugi svetovni vojni v izdali knjižno delo, v katerem so opisali njene terapevtske učinke. Tudi drugje po Evropi in Ameriki so v tem času delovali številni avtorji, ki so vsak na svojem področju razvijali in prispevali k uveljavljanju likovne terapije.

Čeprav o relacijah med umetnostjo in psihoterapijo še danes potekajo akademske diskusije, pa se je danes likovna terapija tako v svetu kot pri nas že dodobra uveljavila in se uporablja kot komplementarna metoda primerna tako pri diagnostiki, kot pri terapiji različnih motenj, okvar ali primanjkljajev, kot so psihiatrična obolenja, čustvene in vedenjske motnje, razne vrste odvisnosti, posttravmatske poškodbe možganov, razne vrste nevroloških motenj, idr. Kvalificirani likovni terapevti jo izvajajo v okviru najrazličnejših institucionalnih in drugih obravnav in sicer tako v skupinski kot individualni obravnavi. Primerna je za otroke, mladostnike, odrasle in starejše. Ob senzibilnem pristopu se vanjo lahko vključijo vsi, ne glede znanje ali izkušnje iz umetnosti, potrebno je le upoštevati, da je mogoče nekaterim glede na akutno situacijo ali preddispozicije bolj pisana na kožo kot drugim.

Likovna terapiji gradi na ugotovitvi, da se posameznik s pomočjo materialov kot so svinčnik, barvice, glina, fotografska kamera pogosto lažje izraža in predeluje razne neverbalne spomine, potrebe, želje, strahove, konflikte in druge vsebine. Neverbalno izražanje ni tako podvrženo ego kontrolam, kreativni izziv, pred katerega je posameznik postavljen je nestrukturiran in večpomenski, strah pred neuspehom je eliminiran, ker se storitve ne vrednotijo v smislu pravilnosti ali nepravilnosti. Vse to zmanjšuje možnost potlačevanja, zanikanja in pretirano kontroliranega in neiskrenega izražanja v smeri socialno zaželenih odgovorov. Umetniška kreativnost ustvarja nekakšen most med nezavednim in zavednim, omogoča uvid in odpira poti do novih spoznanj in rešitev. Funkcija terapevta je, da spodbuja in usmerja ustvarjalno aktivnost hkrati pa kombinirano uporablja klasične psihoterapevtske tehnike. Praksa kaže, da se na tak način oblikujejo primerni pogoji, da posameznik pozitivno prispeva k premagovanju čustvenih težav, spreminjanju neustreznih miselnih vzorcev in učenju učinkovitejših vedenjskih strategij.

Fotografija kot terapija

Najprej je potrebno pojasniti, da fotografija ni samo spretnost pri uporabi fotografske kamere in pritiskanju sprožilca. To je pravzaprav le manjši in mogoče celo najbolj enostaven del veliko širšega procesa, ki šele kot tak lahko dobi tudi terapevtske razsežnosti. Fotografija je torej mnogo več, je ostrenje čutil pri iskanju motivov, je načrtovanje in odločanje o kadru, nastavitvah in trenutku, je zbiranje in razvrščanje fotografij, je kreativna obdelava s pomočjo programskih orodij, je izhodišče za razmišljanje in pogovor, je možnost za objavo in predstavitev sebe, je socialno povezovanje in druženje, je tiskanje fotografij na papir, je organiziranje razstav in še bi lahko naštevali.

Uporaba fotografskih praks v terapevtske namene je sicer že kar nekaj časa poznana, čeprav se zdi, da se tako tehnike, kot terminologija uporabljajo zelo raznoliko, nesistematično in neorganizirano. Poznan je pojem »fototerapija«, ki ga psihoterapevti uporabljajo, ko včasih prosijo svoje kliente, da prinesejo s seboj družinske fotografije, s pomočjo katerih lažje pridejo do potlačenih spominov ali do vpogleda v medosebne odnose. Uporablja se tudi izraz  »terapevtska fotografija«, kjer se fotografska kamera uporablja kot orodje v okviru zgoraj opisane likovne terapije.

Glede na to, kakšne spremembe je vizualna kultura  in vloga fotografije v njej doživela prav v zadnjem času s pojavom novih tehnologij kot je računalnik, digitalni fotoaparat,  internet, mobilni telefon in virtualna socialna omrežja, se pravzaprav ni čuditi, da tako na področju teorije kot tudi aplikativnih praks, zaostajamo in ne izkoriščamo vseh možnosti, ki nam jih napredek ponuja. Še posebej je to očitno na področju oseb s posebnimi potrebami, ki je na nek način marginalno že od nekdaj in kjer koristniki neredko užijejo sadove razvoja z velikim časovnim zaostankom.

Fotografija je zaradi nekaterih specifičnih značilnosti še posebej primerna prav za njih.

V populaciji živi po različnih ocenah do 10% ljudi, ki so zaradi različnih okvar, motenj ali primanjkljajev, dolgotrajnih obolenj ali zdravstvenih težav, lahko pa tudi zaradi drugih posebnih življenjskih okoliščin v deprivilegiranem položaju, oziroma ne morejo izpolnjevati socialnih vlog, ki so pričakovane glede na njihov spol starost ter družbene in kulturne okoliščine. Njihova oviranost in zmanjšana zmožnost participacije se lahko izraža na najrazličnejših področjih vsakodnevnega življenja – pri sporazumevanju, gibanju in mobilnosti, izobraževalnem ali poklicnem področju, medosebnih odnosih, socialnih veščinah, interesnih dejavnostih idr. Za izenačevanje možnosti vsi ti ljudje potrebujejo najrazličnejše ukrepe, programe in dejavnosti, ki jim pomagajo izboljšati prizadete funkcije ali razvijati preostale potenciale naprej. Tudi fotografija lahko v tem kontekst najde svoje poslanstvo. Njena promocija se danes zdi iz številnih razlogov še posebej upravičena. Fotografske kamere so postale relativno cenovno dostopne, zato se v dejavnost lahko vključijo tudi ekonomsko šibkejši, rokovanje z njimi je preprosto in hitro priučljivo tudi za intelektualno manj sposobne, upravljanje ne zahteva fizične moči in spretnosti, zato ne izključuje telesno hendikepiranih (težko gibalno oviranim je upravljanje mogoče prilagoditi s pomočjo posebnih stojal in stikal), mladi jih zaradi naklonjenosti tehnološkim igračam veliko raje uporabljajo kot klasične metode (papir, svinčnik,…), fotoaparati, sploh tisti, ki so vgrajeni v telefonske aparate, so priročni in v vsakem trenutku pripravljeni na uporabo, rezultat fotografiranja je hitro preverljiv in s pomočjo interneta in mobilnih telefonov omogoča hitro in neposredno komunikacijo z drugimi.

Fotoaparat je v osnovi seveda tehnična naprava. Človek si od nekdaj pomaga, da z različnimi tehničnimi izumi širi svoje senzorične in motorične zmožnosti. S pomočjo njih zmore več, dejavnosti opravlja varneje, hitreje in učinkoviteje. Čeprav ni nujno, da so bile tehnične novosti izumljene s tem namenom, pa jih seveda s pridom uporabljajo tudi osebe s hendikepom, sploh če lahko z njimi bolj ali manj nadomestijo okvarjen organ ali prizadeto fizično ali psihično funkcijo. Tudi s fotoaparatom, ki se ga lahko uporablja v najrazličnejše namene, ni nič drugače. Poglejmo nekaj primerov. Osebe z motnjami spomina lahko izkoriščajo arhivske potenciale fotografije. S pomočjo fotoaparata v svojo »vizualno beležnico« zapisujejo stvari (osebe, predmete, kraje, idr), ki bi si jih sicer težko zapomnili ali jih priklicali iz spomina. Slabovidni lahko z velikimi optičnimi ali digitalnimi povečavami, ki jih fotoaparat omogoča, vidijo več in bolje. Gibalno ovirani lahko uporabljajo teleobjektive in na ta način premagujejo razdalje. Ob ogledu fotografij lahko »obiščejo« kraje, ki jih sicer ne bi zmogli. Za tiste z motnjami govora in komunikacije je fotografija primerna, ker ponuja možnost izražanja in sporazumevanja na drugačen način. Uporabljajo jo kot sistem nadomestne komunikacije, z njeno pomočjo lahko povejo, kaj so počeli, kje in kdaj so koga srečali, kakšne so njihove potrebe, idr. Osebe s slabšo prostorsko predstavljivostjo se lahko s pomočjo fotografije učinkoviteje krajevno orientirajo in npr. lažje najdejo pot nazaj domov.

Fotografija lahko predstavlja zelo primerno podporno dejavnost v procesu terapije in rehabilitacije, kjer si za cilj zastavljamo izboljšanja funkcioniranja na določenem področju.  Tako imenovana »pozitivna psihologija« poudarja potrebo po preseganju tradicionalnega medicinskega modela bolezni, ki se pretirano posveča  simptomu, motnji, bolezni, zanemarja pa človekove potenciale in močna področja. Fotografija v tem kontekstu pomeni nekakšen predah in odmik od neprestanega ukvarjanja s težavami, ki ima skoraj vedno za posledico povišano anksioznost, depresivnost, slabo samopodobo, stigmatizacijo in diskriminacijo. Oseba s posebnimi potrebami naj se ne bi identificirala samo skozi primanjkljaj, ampak naj se bi v okviru svojih zmožnosti počutila kot kompetentno in opravilno sposobno.  V terapevtskem smislu je fotografija uporabna tudi zaradi tega, ker fotografiranje samo zahteva veliko zavestne kontrole pri upravljanju s fotoaparatom,  distanciranega in objektivnega pogleda na situacijo, strukturiranega načrtovanja in manj impulzivnega način reakcij. Vse to predstavlja dober trening za osebe z duševnimi ali vedenjskimi motnjami, ki si na ta način gradijo boljšo kontrolo čustev in vedenja ter učinkovitejše reševanje problemov. Fotografija nudi možnost preverjanja in raziskovanja, kako vidimo sebe in kako nas vidijo drugi. Na primer, s pomočjo avtoportretiranja, lahko oseba z motnjami prehranjevanja ocenjuje svojo telesno shemo in sprotno evalvira svoje terapevtske cilje.

Ker v umetnosti obstajajo drugačni vrednostni kriteriji, kot sicer veljajo v naši družbi, skozi fotografsko delo mnogi posamezniki lažje dosežejo uspeh in potrditev ter občutijo potreben samoponos in samozaupanje. Mnogi v fotografski dejavnosti najdejo celo svoj zaslužek ali poklic.

Fotografski motivi, ki se nahajajo zunaj, v naravi, človeka spodbujajo, da gre ven in tako premagamo socialno izolacijo in osamljenost, ki sta pogosto spremljevalca ljudi v stiski. Fotograf se, skrit za fotografsko kamero, večkrat počuti bolj varnega in si upa narediti korak več kot bi ga sicer.

Fotografija lahko mnogim osebam s posebnimi potrebami postane polje udejstvovanje, v katerega se vključujejo popolnoma enakovredno, kot vsi ostali. Mnogi med njimi imajo namreč  izbor možnih dejavnosti, v okviru katerih so lahko popolnoma samostojni in učinkoviti zelo skrčen. V fotografiji lahko najdejo svoj smisel in se preko nje osebno izpolnjujejo. Še več, mnogi zmorejo svojo izkušnjo hendikepa s pomočjo fotografije izraziti na prav poseben, presežen način, ki v celoti izpolnjuje vse umetniške kriterije. S svojimi deli dokazujejo, da umetnost ni ekskluzivna pravica izbrancev, ampak da lahko velike zgodbe, ki spreminjajo svet, piše čisto vsak.

Fotografske delavnice in izobraževanje

Kot je bilo že rečeno, se niti v svetu niti pri nas, izobraževanje in fotografska dejavnost za osebe s posebnimi potrebami še ne izvaja zelo sistematično, ampak poteka bolj projektno v okviru posameznih zainteresiranih institucij. Program izobraževanja ne obstaja kot enovit program, temveč se časovno in vsebinsko prilagaja in je odvisen od številnih objektivnih in subjektivnih dejavnikov. Vključitev oseb, ki je lahko skupinska ali individualna, zahteva veliko mero individualizacije in prilagajanja metod in ciljev specifičnim potrebam vsakega posameznika

V začetni fazi se morajo udeleženci seznaniti z delovanjem fotoaparata in nabaviti lasten fotoaparat, ki naj bi bil optimalen glede na njihove zmožnosti. Nadalje pridobijo vsaj osnovno znanje in veščine za samostojno fotografiranje. Seznanijo se z osnovnimi likovnimi prvinami, pravili kompozicije in žanri, ki so v fotografiji na voljo. Naučijo se uporabe programskih orodij za shranjevanje, obdelavo, prezentiranje, objavljanje in tisk fotografij. Najpomembnejši poudarek delavnic in rdeča nit ustvarjanja pa ves čas ostaja vsebinski, ekspresivni vidik fotografije. Različne v naprej pripravljene fotografske naloge, ki jih opravljajo udeleženci spodbujajo razvoj fotografskega izražanja, kar ob odnosu terapevt – udeleženec predstavlja poglavitni terapevtski potencial.

Želja terapevta fotografa je ustvariti takšno sproščujočo klimo, da lahko v njej vsakdo funkcionira hkrati kot individuum in obenem kot dejaven član skupnosti. Okolje samo naj ne bo ovirajoč pogoj. Rečeno drugače, terapevt mora znati neprisiljeno in z mehkim pristopom predstaviti celo eventuelno neatraktiven prostor ali kraj kot edinstven in neponovljiv – prav zaradi edinstvenosti in neponovljivosti odtekajočega trenutka – in prikazati akterje taistega ambienta, pa najsi so to osebe ali predmeti, kot prav takšne: edinstvene in neponovljive.

Le ob neprisiljenem in iskrenem odnosu med terapevtom in udeležencem se miselne blokade lahko talijo in udeleženec postaja pomemben akter trenutka, ki ga ima v popolni oblasti. Vede in nevede izbira in izbere najslikovitejše koščke gledišča in pri tem procesu uporablja čisto samosvojo fotografsko pisavo, s katero želi vdahniti podobi zgodbo. Včasih je ta zgodba zelo odprta in lahko berljiva, drugič – kar predstavlja vsem udeleženim velik izziv – pa zaprta in navidezno nejasna.

Terapevt se trudi in pomaga odčitavati in brati fotografski zapis in sestavljati koščke v celovito aplikacijo preslikave emocij, ob tem da udeležencu omogoča samoaktiven poseg v zmožnost sprejemanja in oddajanja zavednih in nezavednih miselnih dražljajev, evidentiranih in ohranjenih kot spominska knjiga nikdar več doživetega prav »tistega« trenutka. V nasprotujoči situaciji večnega odtekanja trenutkov in zmožnosti, da si jih ohrani in izbere kot rdeče češnje v košarici, daje slušatelju veliko moč razpolaganja in poseganja v lasten čas in prostor.

Ta dva privilegija, moč razpolaganja in zmožnost poseganja v lasten čas in prostor, ponevedoma odvržeta oblačilo privilegija in postaneta tisto, kar si najbolj želimo: vsakodnevni odliki.

Viri:

knjiga: Bate, David. 2009. Photography: the key concepts, Oxford: Berg,

knjiga: Butina, Milan. 2003. Mala likovna teorija, Ljubljana: Debora,

knjiga: Peljhan, Matej in Kravanja, Jure in Rutar, Dušan. 2011. Za-govor podob: Filozofija fotografskega pogleda, Ljubljana: Zenit,

spletna stran: http://en.wikipedia.org/wiki/Art_therapy (19.3.2012),

spletna stran: http://www.photovoice.org/html/methodology3tp/report.pdf (19.3.2012),